MOJA POT INDIVIDUACIJE

Individuacija je osrednji pojem Jungove razvojne psihologije, ki v grobem pomeni pot k sebi; presežni cilj te poti oziroma razvoja pa je Sebstvo. Sebstvo je namreč centralni arhetip, ki ima pri Jungu med vsemi arhetipi prav posebno mesto, o čemer piše tudi Uršič: »Sebstvo je cilj procesa »individuacije«, »svete/zdravilne poti«, ki pomeni združitev nasprotij (coniunctio oppositorum) v »mistični poroki« (hieros gamos, dob.: sveta poroka). Sebstvo je najvišji arhetip celo(vito)sti in ko ga popotnik, duhovni romar, doseže, najde samega sebe in se prepozna za večnega in božanskega. Okrog sebstva se zberejo vsi drugi arhetipi…« (Uršič v Jung, 1996: 21)

O čem pravzaprav govorimo? Jung je dejal, da gre za samospoznavanje, za odkrivanje prikritih plasti zavest- nezavednega, preseganje travm, tako ozaveščamo potlačene vsebine. Jung je za ta proces uporabil termin – proces individuacije.  Poskušam integrirati  nezavedno v zavest, preko arhetipskih form doseči stopnjo sebstva.

In kaj je potemtakem Sebstvo? Sebstvo ni zgolj Jaz (Ego), ampak njemu nadrejena celota, ki zajema tako zavest kot nezavedno. »Ker pa le-to nima nobenih določljivih meja in je v svojih globljih slojih kolektivne narave, pač pri kakem drugem posamezniku ne more biti drugačno. Zaradi tega tudi vedno in povsod ustvarja prisotnost ‘participation mystique’, tj. enost mnoštva, enega človeka v vseh ljudeh.32« (Jung, 1996: 174)

Smoter procesa individuacije je doseganje višje ravni zavesti. Jung pravi: »Zdaj je vse odvisno od človeka. Edino, kar zdaj resnično šteje, je to, ali se bo človek zmogel povzpeti na višjo moralno stopnjo, na višjo raven zavedanja, zato da bo dozorel za nadčloveško moč, … Dalje se ne bo mogel razvijati, če se ne bo bolje seznanil s svojo lastno naravo. … Bila mu je podeljena skoraj božanska moč, zato ne more več ostati slep in nezaveden.« (Jung, 1996: 275, 276)

Zelo pomembna pa je zmožnost prave interpretacije simbolov, ki jih tvori naše nezavedno. Saj lahko šele z razbiranjem smisla, ki ga prinaša simbol, ozaveščamo vsebine nezavednega dela psihe.

Človek se mora zavestno pokoriti moči nezavednega, če hoče uresničiti individuacijski proces. »Namesto, da razmišlja, kaj bi moral narediti, kaj je v očeh drugih sprejemljivo, kako se običajno ravna, bi se moral preprosto poslušati. Izvedel bi kaj od njega želi njegova notranja totaliteta – sebstvo – tukaj in zdaj, v danih okoliščinah.« (von Franz v Jung; 2003: 165) To pomeni, da vodilni namigi ali vzgibi ne izhajajo iz ega, temveč iz sebstva.

Moje prvo srečanje z nezavednim

Če zavrtim čas nazaj, je do mojega prvega srečanja z nezavednim prišlo že v otroški dobi. Postopno se je začelo v meni prebujenje, začela sem se zavedati sveta okoli sebe in sebe same. Vem, da je bilo moje otroško obdobje čustveno zelo intenzivno. Moje sanje so bile polne simbolov in šele v odrasli dobi sem se zavedla kako so izražale mojo takratno psihično strukturo in oblikovale mojo usodo. S pomočjo pravljic in pesmic in zgodb sem vstopala v zaraščen, temačen in zelo težko prehoden gozd, lahko bi tudi dejala, da je bil to nek potop v temno vodo- saj je voda simbol nezavednega. Se nadaljuje …