MIT O ELEKTRI IN ORESTEJU- NADALJEVANJE

Nadaljevanje teksta…

V mitu o Elektrini družini je Orestej z Elektrino pomočjo ali vsaj podporo res umoril svojo mater. Grška družba je v tistem času izrazito patriarhalna. Orestej, ki je z Elektrino moralno podporo ubil njuno mater, oproščen krivde. Bog Apolon na sodišču zagovarja Oresteja. Takole odgovarja zboru Erinij, ki zahtevajo zadoščenje za prelito materino kri: »Ni mati bitje, ki ustvari dete,/ je zgolj spočetega plodu hranivka./ Plodi le oče, mati čuva zalog/ pa ohrani brst, če bog ga ne uniči.« Sodni proces vodi boginja Atena, ki je v tej drami predstavljena kot primer, kako so Grki preoblikovali prvotne boginje: popolnoma je prilagojena patriarhalnim interesom. Oresteja oprosti krivde z argumentom, da je umor moža večji zločin od umora matere in je potemtakem Orestej imel pravico umoriti mater. Atenina končna oprostitev se glasi takole: »Jaz nisem se rodila iz matere, /zato srce mi bije vse po moško, / mimo možitve: vsa sem po očetu. /Smrt žene, ki umorila je moža,/glavarja hiše, zame nima cene.«

Da, vse se začne z nekim Tantalom.

Tak mit ponazarja tudi nezavedno psiho kolektiva. Ta je še bolj kompleksna, kot psiha individuuma. Nezavedno se med sabo kolje. Nezavedna psiha ima svoje neracionalne zakone, ki so skregani z zavestnimi zakoni, in ravno tako družinska dinamika. Nezavedno vedno komunicira tudi s slikami in umor je slika, ki ima resonanco z nečim, pretrese nas, ker v človeku ubije tudi dobro. Incest, umor–to obstaja v naši fantaziji, v sanjah. Pri identificiranem pacientu so sanje polne umorov in incestov. Kot bi sanjal Oresteja.

«Človek v mladosti dobi, kot heroj, nek začetni kapital. Potem pa, kot roža, umre, če se ne poveže s korenino, če ne dobi od spodaj (iz nezavednega) spoznanja. To je Jung opisoval kot krizo srednjih let. Družinsko dinamiko moramo uporabiti kot lastno substanco, v končni fazi, je tudi priložnost.

In ta priložnost je v uvodni skupini IPAL. Tu se ukvarjamo z najbolj univerzalnimi stvarmi trga sveta; z dušo in duhom celotnega človeštva. Nikoli ne moremo odkriti vsega in vedno znova naletimo na nekaj novega in neznanega.«Človek lahko odkrije celoten svet v vseh in vsakem zrncu peska posebej .« V skupini spoznavamo pot individuacije- je posameznikovo iskanje smisla temeljev osebnega prepričanja in naloge, ki jo ima v tem življenju.

In ravno ta mit se dogaja v današnjem času. Mit o neki družini.

Družina ima varovalno in zaviralno funkcijo. In ravno ta varovalna funkcija v tem mitu ne obstaja. Kje je podpora članov, občutek pripadnosti? Družina ščiti člane pred zgodnjimi zunanjimi vplivi, v mitu nekdo umre, je žrtev, je žrtvovan in kdo je Tantal v tej rodbini.

Vem, da je imela ta oseba težko življenje, kot mlado dekle je odšla od doma in pot jo je pripeljala v tuj kraj, kjer je bila služkinja v bogati družini. Veliko hudega je pretrpela in v bistvu jo je lastna družina žrtvovala, zato, da so lažje preživeli brez nje. To je samo del mita, ki je prisoten tudi v uvodni skupini.

Splet okoliščin jo je pripeljal uvodno  skupino, kjer je prvič v življenju začutila, da je sprejeta med njim in ravno skupina ji je dala varen prostor, da začne prvič delati na sebi. Veliko je dosegla z aktivno imaginacijo, ki i je del metode IPAL, s katero se je prvič srečala in ravno s to tehniko se je lahko soočila s hudo bolečino, ki jo je ponovno podoživljala. Počasi in vztrajno je začela spoznavati svoje vrednote in dojemati, da ni njena krivda za vse, kar se ji je zgodilo. Tako kot je sodišče oprostilo Oresteja, mora sedaj ona oprostiti najprej sebi, za vse bolečine, ki jih je nosila v svoji duši. Sedaj zavestno dela na sebi in sigurna je, da bo s pomočjo psihološke astrologije in analize na nek način v sebi našla »Atenino svetišče«in izbrisala to družinsko prekletstvo in Furije je ne bodo več preganjale.

Čaka jo še veliko dela, saj so v njej še vedno negativna čustva in vem, da jih bo z zavestnim delom na sebi uspešno predelala in takrat bo lahko rekla:«Jaz sem Orestej«. »Presekala sem prekletstvo«.