… Ko izveš, da kozmične energije s svojimi resonančnimi magnetnimi učinki vplivajo na živčni sistem posameznika … ugotoviš, da si na planetu sredi vesolja in počasi dojameš dimenzije svojega življenja in svojih zemeljskih problemov …
… ko gledaš fotografije Sebastiaoa Salgada o vojnah in beguncih sodobnega časa, se ne čudiš, da je po soočenju s prizori razčlovečenja preživel samo zato … ker se je vrnil k naravi na družinskem posestvu in ji z lastnimi močmi pomagal, da si je opomogla po opustošenju …
… ko se pri prhanju spomniš na dele sveta, kjer vlada suša … pohitiš s prhanjem …
… ko se sredi malodušja zaveš … da si živ in zdrav in da se moraš samo odločiti, kaj boš naredil, da se boš zbrcal iz te situacije …
… ko se naveličaš samskosti … pa se spomniš, da si se nekoč naveličal dvojine …
… ko skozi okno stanovanja v bloku občuduješ silovito nevihto … pa se spomniš na tiste, ki živijo v hišah na poplavnih in plazovitih področjih …
… ko opaziš kakšne uporabne stvari mečemo v kosovni material in gredo v uničenje … kontaktiraš kakšnega od centrov, ki zbira, predeluje in prodaja rabljene predmete …
… ko ti ostane hrana … se pozanimaš, kdo zbira tako hrano, da pride do lačnih …
… ko krčiš svojo knjižnico … knjige, ki jih ne potrebuješ več, ponudiš v odkup antikvariatu ali podariš Centru Sonček …
… ko pospravljaš svojo garderobno omaro, oblačila ki jih ne misliš več nositi, odstopiš kakšni humanitarni organizaciji …
… ko je moj vnuk Luka (8 let) napisal pesmico z naslovom »Vse je enako vredno« … sem začela verjeti, da se v novih generacijah obuja nov vrednostni sistem, ki nas bo zbudil iz zaciklanosti v lastne mikrokozmose in spomnil, da ni vseeno, kakšen odnos imamo do sočloveka in do Zemlje.
Nedavni komentarji