Spirala samospoznavanja

Poglabljanje v pojem duša že v samem začetku prične vzbujati shizofrene in utesnjene občutke. Postavite si to vprašanje ali ga postavite komu drugemu. Dobili boste vse, le jasnega odgovora ne. Če sodim po sebi, bi to stanje povezala s prispodobo polnega kozarca, v katerega želimo natočiti še več, a vendar se prilivanje le preliva, neprekinjeno, v neskončnost. Drznila bi si postaviti vzporednico s sodobno družbo in njenim posameznikom. A vendarle, odgovor na isto vprašanje išče posameznik na katerem koli delu sveta. Imamo torej mnogo interpretacij in odgovorov, le zadovoljenega posameznika ne. Čemu je tako in ali je razumevanje pojma duše eksistencialnega pomena za obstoj človeškega bitja?

NEZRELOST JE SAMO V POPOLNEM NEPOZNAVANJU SEBE

Da bi sploh lahko pričeli odstirati tančico, ki zakriva metafizični del nas, dušo, je treba začeti pri razumevanju sebe. Tako ali drugače se vsi strinjamo, da obstaja del nas, ki ga povezujemo z neko nevidno silo, ki jo interpretiramo skozi čustva in s tem potrjujemo njen obstoj. Kot pravi Jiddu Krishnamurti, »nezrelost je samo v popolnem nepoznavanju sebe«  . Da bi lahko pričeli raziskovati pojem duše, moramo postati zreli. In ker se učimo o sebi, se ne moremo učiti po zgledu drugega, ker potem bi se učili o njih, in ne o sebi.  Za razumevanje je treba torej odvreči tudi tisto, kar smo se naučili, znanja o konceptih obstoja, ki smo jih pridobili skozi življenje. Treba je začeti, kot da ne vemo nič, saj se lahko samo na ta način izognemo potencialno deformiranim konceptom, ki smo jih zgradili s pomočjo izkušenj, prav tako pogojenih z vplivi okolja in družbe.

Človeško bitje je neprestano učeči se ‘organski stroj’ in njegova učilnica je njegovo življenje v odnosu do drugih; tako je skoraj nemogoče določiti, kaj je posameznikova osebna avtentična izkušnja in kaj je naučena izkušnja. Sploh pa, kako to razlikovati. Težko je gledati stvari neposredno, takšne kot so, osvobojeno, brez opredeljevanja. Zgodovina nam kaže predvsem to, da je neutrudno iskanje odgovorov na temeljna vprašanja človeškega obstoja neprekinjen proces, ki obstaja, odkar smo tu, in še vedno traja, in ki ga lahko vidimo v odkritih sledeh, ki jih je človek pustil skozi svoje delovanje.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti tega procesa, lahko trdimo, da smo posledično oblikovali koncepte razumevanja človeškega obstoja v obliki religij in znanosti. To so danes in že dolgo splošno sprejeti mehanizmi delovanja, ki pa delujejo na še dokaj nezavedni ravni, saj z njimi živimo vsak dan, ne da bi se spraševali po njihovem izvoru in avtentičnost. In tu tiči omejitev v vsakem od nas, saj je znotraj sebe, v subjektivnem svetu, izredno težko razlikovati avtentični jaz od naučenega/družbenega jaza.

DO SPOZNANJA SKRIVNOSTI DUŠE VODI VEČ POTI

Kakor lahko vidimo, bolj ko se poglabljamo v razumevanje sebe, več plasti odkrivamo in manj se poznamo. Zakaj? Zato, ker je spoznavanje proces. Tudi razumevanje duše je proces. Ne obstaja cilj spoznanja duše, temveč zgolj opazovanje njene manifestacije. S tega gledišča je nesmiselno navajati definicije, ki so jih podale uveljavljene religije; opazujemo jih zgolj kot oblike poskusov razumevanja, ki še zdaleč niso zaključeni, čeprav se skozi trajajočo tradicijo vsaj navidezno dokazujejo kot končni in nespremenljivi. V znanosti lahko opazujemo isto, le da ima znanost tendenco izpraševanja same sebe mnogo bolj poudarjeno kot tradicionalna duhovna sfera. Ampak to prav ničesar ne dokazuje, če govorimo o pojmu duša. Dokazuje samo to, da obstaja več poti.

Ker je ob vsem zavedanju lastne pogojenosti težko videti, kje začeti, je najbolje začeti pri posamezniku, pri osnovnem delovanju človeka. Če resnično zreduciramo človeške elemente, lahko zaključimo, da je vsak od nas ob rojstvu prejel osnovna orodja za preživetje in bivanje. V osnovi so to telo, um in duh/čustva – instinkt, intelekt, intuicija.  To razdelitev ohranimo zgolj kot smernice za nadaljnje razmišljanje.

Na podlagi opazovanja človeškega obnašanja lahko trdimo, da se na določene okoliščine odzivamo racionalno, emocionalno ali instinktivno. Razlika med omenjenimi načini je v doseženem učinku. Kadar gre za preživetje, v večini primerov govorimo o nagonskem/instinktivnem odzivanju. Kadar so vpleteni naši bližnji, nekdo ali nekaj, do česar gojimo čustva, predvsem ljubezen, lahko govorimo o…

Avtorica članka: Breda Špacapan, pripravil: Domen Rajh

Celoten članek si lahko preberete v decembrski številki revije Anima. Svoj lasten izvod revije si lahko naročite v spletni knjigarni založbe Hermes IPAL.