V ČELJUSTIH NEZAVEDNEGA

Pogovor ob Rdeči knjigi C. G. Junga

Pogovarjal se je: Domen Rajh

Pogovor s filozofom dr. Janom Ciglenečkim, čigar področja raziskovanja segajo od zgodovine antične in srednjeveške filozofije pa do preučevanja pomena, ki ga imajo različne duhovne tradicije za sodobno psihiatrijo in psihoterapijo. Kot prevajalec iz stare grščine in koptščine je med drugim sodeloval pri integralnem prevodu Fragmentov predsokratikov, Gnostičnih evangelijev in Zgodnjekrščanskih spisov, skupaj z Borutom Škodlarjem, Nežo Peterle, Blažem Ciglenečkim in Martinom P. Kastelicem pa je zaslužen tudi za prevod Rdeče knjige Carla Gustava Junga, o vsebini katere bo tokrat tekla beseda.

Rdeča knjiga predstavlja eno najpomembnejših in obenem najbolj enigmatičnih del iz obširnega Jungovega opusa. Ponuja nam vpogled v Jungovo lastno dramo »soočanja z nezavednim«, ki je trajala med leti 1913 in 1930. Prek slikovitih dialogov z lastno dušo se nam razkrivajo Jungovi poskusi, da bi svoja izkustva transformiral v podobe, jih privedel v zavest ter jih naredil razumljiva. Čeprav je Jung svoj eksperiment zaključil že leta 1930, pa je vsebina knjige ostala zavita v tančico skrivnosti. Rdeča knjiga je bila širši javnosti prvič dostopna šele s prevodom v angleščino leta 2009, slovenski prevod, ki je nastal po nemškem izvirniku, pa je izšel leta 2015 pri založbi Beletrina.

Nastajanje Rdeče knjige je bilo od vsega začetka tesno povezano z metodo aktivne imaginacije. Kaj je po vašem mnenju ključno pri tej metodi, ki jo Jung v krajšem članku z naslovom »Transcendentna funkcija« opiše kot urjenje v odstranitvi kritične pozornosti z namenom doseganja praznine zavesti?

Aktivna imaginacija je metoda, ki pomaga človeku, da razklene čeljusti nezavednega in se zazre v brezno lastnega podzemlja. V prvem koraku je zato ključno, da poskušamo »izklopiti zavest« ter na ta način nezavednim vsebinam, tako osebnim kot kolektivnim, omogočiti, da se čimbolj spontano izrazijo. Pomembno je, da ob tem pogledu ne otrpnemo, ampak žaromet pozornosti usmerimo v porajanje psihičnih fenomenov, tj. podob, občutkov, misli, spominov, ki takrat priplavajo v zavest. Aktivna imaginacija je tako v osnovi nekakšna fenomenologija nezavednega.

Podobne poskuse »odklapljanja« zavesti srečujemo tudi v mnogih drugih duhovnih izročilih, še posebej na Vzhodu v obliki različnih meditativnih praks. Imajo tovrstne tehnike lahko tudi praktično vrednost za sodobno psihoterapijo?

Nedvomno. Na tem področju je Jungovi aktivni imaginaciji, vsaj v nekaterih aspektih, morda najbližje t.i. »čuječnost« oz. »mindfulness«, ki izvira iz theravadske budistične meditacije in je danes v psihoterapiji nenavadno priljubljena. Skupni imenovalec med njima je gotovo poudarek, ki ga obe metodi pripisujeta vračanju k primarnemu, bazičnemu doživljanju psihičnih fenomenov, kot se nam izkustveno dajejo. Četudi podobe in zgodbe, ki na ta način priplavajo na dan, v nas zbujajo mešane občutke, se poskušamo vzdržati vrednotenja in obsojanja ter namesto tega ohranjati receptivno naravnanost do vsega, kar se dogaja pod gladino zavesti.

Aktivna imaginacije tako deluje kot ogledalo, v katerem se zrcalijo nezavedne vsebine, ki še niso kontaminirane z racionalno zavestjo, z razlaganjem in razumevanjem. Ogledalo namreč dopušča, da se te vsebine pojavijo, jih ne potlačuje, zavrača ali interpretira, ampak nepristransko odseva pokrajino duše, brez sodb, vrednotenj in interpretacij. Interpretacija se vselej dogaja na ravni racionalnega, zavestnega mišljenja, ravno to pa je raven, onkraj katere se je želel prebiti Jung in kamor stremi tudi meditacija.

Če je skupna točka obeh metod pozorno opazovanje psihičnih pojavov, je poglavitna razlika med njima gotovo v tem, da se Jung – kot pove že samo ime metode – aktivno spušča v areno nezavednega, namerno vstopa v bestiarij notranjih podob in zgodb, medtem ko meditacija, ravno nasprotno, ves čas stremi k nevmešavanju v psihične fenomene, skratka k opuščanju vsakršnih zgodb in neodzivanju na krike, ki prihajajo iz nezavednega. Jungova metoda aktivne imaginacije tako nadaljuje tam, kjer se meditacija ustavi.

Snov, ki jo je med aktivno imaginacijo naplavilo nezavedno, Jung v naslednjem koraku nadgradi še z zavestno refleksijo in estetsko obdelavo tega gradiva, kar je sam razumel kot sestavni del svojega »soočenja z nezavednim«. Končna verzija Rdeče knjige – v kolikor je sploh mogoče govoriti o končni verziji – je tako v resnici že močno predelan material Jungovih aktivnih imaginacij. Prve verzije v t.i. Črnih knjigah, tj. delovnih zvezkih s črnimi platnicami, so bile verjetno veliko manj narativne. V  Rdeči knjigi pa se razločno vidi njegov miselni napor, proces sekundarne elaboracije, ki poskuša iz navidezne kaotičnosti nezavednega izoblikovati smisle, koherentne naracije, lastno mitologijo. Rdečo knjigo se tako bere skoraj kot »Entwicklungsroman«, kot razvojni roman s strnjeno pripovedjo. Čeprav je sam odločno zanikal, da gre pri tem za umetnost, je končni rezultat vendarle literarno delo, ki po svoji zunanjosti še najbolj spominja na srednjeveški iluminirani rokopis, zapisan v kaligrafski pisavi in opremljen z bogatim slikovnim gradivom.

Jung je psihiatriji pogosto očital, da s svojimi konceptualnimi orodji ni zmožna razlikovati med religioznimi in patološkimi izkustvi. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj se je odločil za eksperiment s samim seboj, zato da bi na lastni koži prišel do odgovora na to vprašanje. Ko beremo Rdečo knjigo, se v resnici težko znebimo občutka, da avtor tu ves čas hodi po robu, nekje na meji blaznosti, pogosto tudi onkraj nje. Rdeča knjiga je dnevnik psihonavtika, ki krmari med čermi lastne notranjosti, ves čas na prepihu nezavednega, kjer ga lahko vsak trenutek odpihne. Dejansko so nanj pogosto leteli očitki, da je v tem obdobju doživljal psihotične epizode. Tega se je, ne nazadnje, bal tudi sam, kot je razvidno iz njegovih zapiskov.

A vendar, če primerjamo Jungovo »soočenje z nezavednim«, kot je sam imenoval obdobje pisanja Rdeče knjige, z doživljanjem ljudi s psihozo, obstaja tu ključna razlika. Za polno izraženo psihozo je značilno, da ljudi povsem potegne v spiralo neke zgodbe, iz primeža katere se ne morejo izviti. Nasprotno pa je bilo Jungovo eksperimentiranje s samim seboj, vsaj do neke mere, kontrolirano, sistematično negovano in razvijano, tako da ga delo na nezavednem ni oviralo pri vsakdanjih opravilih. Znano je, da je na Rdeči knjigi Jung delal ob večerih in nočeh, medtem ko je podnevi opravljal svojo redno klinično prakso, se udeleževal vojaških obveznosti ter se ukvarjal z družino, ki skorajda ni vedela za njegove nočne eksperimente.

Razlika je torej predvsem v odnosu, ki ga je Jung vzpostavil do nezavednih vsebin. V času pisanja Rdeče knjige je Jung spremenil svoje prejšnje stališče, da so nezavedne vsebine vzrok psihičnih bolezni, ter prišel do spoznanja, da je tisto, kar je pri izbruhu oz. neizbruhu bolezni odločilno, človekov odnos do teh vsebin. Naša odgovornost je vzpostaviti odnos, v katerem se ne identificiramo s psihičnimi vsebinami in zato do njih ohranjamo določeno nenavezanost, medtem ko na samo pojavljanje nezavednih vsebin nimamo vpliva. Aktivna imaginacija je torej nekakšna kombinacija vstopanja v nezavedne zgodbe in hkratnega ohranjanja opazujoče distance do teh vsebin, kar je sicer značilnost meditativnega pristopa.

Celoten intervju si lahko preberete v decembrski številki revije Anima. Svoj lasten izvod revije si lahko naročite v spletni knjigarni založbe Hermes IPAL.