Kako sem se spremenila?

V sredo smo se na mesečnemu srečanju Kluba psiholoških astrologov pogovarjali tudi o tem, kako smo prišli na Institut in kdaj smo se spoznali. Ob tem sem mimogrede ozavestila, kako zelo sem se spremenila v teh letih. Pa sploh nisem bila pozorna na to. Seveda je vse skupaj sovpadalo s tranzitnimi luninimi vozli, ki so aktivirali mojo os odnosov. Ne vem, kako to, vendar na klubu prevladujemo ljudje z ascedentom v znamenju Lev. Tudi pred devetimi leti, ko sem prvič prišla na klub, je bilo tako. Vsedla sem se točno v sredino svojega tropa – na svojo stopinjo ascendenta.  Čisto nezaveden mehanizem. Kolegi so me kmalu podučili, da smo ljudje na splošno nagnjeni, da se grupiramo po ascedentu – pa sploh nismo pozorni na to! To bi bilo dobro preveriti na večjem vzorcu – vprašajte najbližjega soseda, kaj je po ascendetu, ko se prvič priključite kakšni skupini … morda grupiranje velja tudi za druge ascendente…

Skratka, mene je študij psihološke astrologije nagovoril že leta 1998, vendar klicu nisem prisluhnila, našla sem več izgovorov, najboljši pa je bil, da si študija ne morem finančno privoščiti. Zdaj vem, da sem bila takrat premlada, da nisem bila še dovolj trdna v sebi, da bi hodila svojo pot. V bistvu bi si lahko poiskala študentsko delo in ovira bi bila odpravljena, samo sprejeti bi morala odgovornost za lastno samostojnost. Na sončevo pot gremo sami, jaz pa takrat še nisem bila pripravljena oditi iz varnega kroga družine in prijateljev ter živeti sebe. Vzeti si soboto zase, za seminar, namesto da se gre domov, pospravi hišo, naredi tedenski obračun v očetovi firmi in obišče sorodnike, je bilo zame takrat nepredstavljivo. Z Luno na descendentu je bilo težko iti v svet, razrahljati fiksne čustvene navezave na domače okolje in oblikovati nova bolj neodvisna znanstva in prijateljstva.

Opustila sem sanje o študiju psihološke astrologije, nisem pa se odrekla astrologije – prebrala in naštudirala sem vse knjige, ki so mi bile dostopne na knjižnih policah, kasneje, ko je postal internet bolj dostopen, pa sem odkrila pravo morje informacij na avstralskih in ameriških portalih, celo v jotish me je zaneslo. Vse to sem bolj ali manj počela zase, da sem razumela sebe in druge ljudi, astrološke tehnike so mi predstavljale objektivno razlago dogajanja okoli mene, razumevanje akcij drugih ljudi je krepilo mojo čustveno stabilnost in varnost. Od leta 2002 naprej sem vsak konflikt raziskala tudi preko astroloških kart vpletenih oseb, počasi sem sprejemala »višjo« voljo. Do pojava avtoimunske bolezni spomladi 2004 sem bila prepričana, da lahko dosežem vse z uporabo lastne volje, da si ljudje sami kreiramo življenje, samo dovolj veliko energije moramo vložiti v izbrani cilj. In potem je telo reklo NE. Pot okrevanja me je vodila nazaj k sebi, k tistemu, kar me zanima in veseli. Približno v istem času, sem spoznala, da sem bila v učenju astroloških tehnik selektivna, prebirala sem tisto, kar je mene zanimalo, tisto, kar pa bi bilo včasih dobro vedeti, sem spustila, ker je bilo preveč dolgočasno. Počasi sem spoznavala, da rabim kakšno dobro astrološko šolo, da zapolnim vrzeli v znanju. In potem se je začelo dogajati …

Naključno sem se pridružila eni skupi za samopomoč, tam sem spoznala ženske, s katerimi smo se zmenile za sprehod po Rožniku, pogovarjale smo se o pesmih in hodile po stezicah do noči, na koncu me je ena povabila, če grem z njo na predavanje v Cankarjev dom. Zakaj pa ne – naslov Elektrin kompleks je zvenel privlačno. To je bilo februarja 2007, še isti mesec sem se odzvala povabilu na klub in našla svoj »trop«. To kar sem prej raziskovala sama, sem lahko podelila, govorili smo isti jezik.  V letih samoraziskovanja se nisem preveč spremenila, še vedno sem bila odvisna od odnosov. Stvari sem počela v paru, z drugimi in zaradi drugih, da bi šla kam sama, v lastni režiji, tega še ni bilo.

Stvari so se začele spreminjati z vstopom v uvodno skupino, vsak teden znova sem morala izbirati med uvodno skupino in prijatelji, obveznostmi v službi itd. Prav neverjetno, pred vstopom v uvodno skupino se ob torkih pozno popoldan ni nič dogajalo, potem pa vse! Znanja astrologije sem imela precej, vendar mi ni prav dosti koristilo. Z aktivno imaginacijo sem odkrivala lasten notranji svet, spoznavala svoje občutke in čustva ter odpirala srce. Morda so mi kolegice v skupini, ki niso imele pojma o astrologiji, še najbolj pomagale s svojimi »neumnimi« vprašanji, ki to seveda niso bila. Učila sem se »ženskega« načina sporazumevanja, spoznavala sem, da nisem robot. Večino ozaveščanja je potekalo med tednom v vsakdanjem življenju – ko znane situacije vidiš v novi luči, lahko spremeniš obnašanje in kasneje tudi odločitve. Sprememb na sebi v začetku ne opaziš, opazi pa jih okolica. Odločaš se zase, vsak dan znova in znova potuješ bližje k sebi. Življenje je lahko postane bolj naporno kot prej, odgovornosti večje, pa ti ni mar, saj si zadovoljen s sabo. Z delom na sebi sem nadaljevala tudi na študiju do certifikata in kasneje v raznih skupinah, tudi zdaj se rada obračam navznoter. Ni lahko “pucati” svoje čustvene navlake, se pa na dolgi rok splača – ohranjam mir pri srcu.

In kaj sem ozavestila na klubu? V primerjavi z Alenko pred 11 leti, grem sedaj lahko brez večjih težav po svoji poti, lahko sem sama, stvari delam na svoj način, ne potrebujem vedno nekoga ob sebi, da bi čutila čustveno varnost. Luno v Vodnarju končno živim iz sebe, ne potrebujem je srečevati v obliki projekcij, v drugih ljudeh. Sem pa vedno znova vesela, ko se znajdem v kakšni skupini ali družbi. Tudi na klub rada hodim in ohranjam stike, še vedno so med člani osebe iz mojega prvega »tropa«, tudi tista, ki me je pripeljala na klub … se ji zahvaljujem ob tej priložnosti.

Včasih sem občudovala prijateljice in kolegice, ki so si upale kaj narediti same in na svoj način … občudovanje sem sicer kazala z jezo, ampak v resnici nisem bila jezna na njih ?