KAKO NAJTI RESNIČNO LJUBEZEN?

Najprej moramo vzljubiti tisto, kar vidimo v ogledalu – sebe!

To pa nikakor ni tako lahko, kakor bi si človek prvi hip predstavljal…

V ogledalo se največkrat pogledamo z namenom, da bi preverili svoj zunanji izgled: frizuro, kožo na obrazu ali pa kako nam pristoji obleka. Želimo kar najbolje izgledati, da bi bili všeč drugim ljudem in da bi s svojim izgledom pritegnili tisto pravo osebo.

S tem, kar vidimo v ogledalu, dostikrat nismo zadovoljni, zato običajno poskušamo problem rešiti s kozmetičnimi popravki. Ker gre pri našem zunanjem izgledu v resnici za odraz tistega, kar se skriva nekje globoko v naši notranjosti, nam zgolj zunanja korektura ne bo kaj prida pomagala, vsaj ne na dolgi rok.

Če želimo trajno izboljšati lastno mnenje o svoji podobi, se moramo potopiti v svoje duševne globine in v njih poskusiti poiskati rešitev. Pri tem praviloma dregnemo v osje gnezdo svojih čustev, psiholoških lastnosti, težko premagljivih navad in kompleksov. Žal je brskanje po svoji notranji »pandorini skrinjici« edini način, da se (morda) dokopljemo do kakšnega namiga, zakaj je naša podoba takšna, kot jo vidimo v ogledalu.

Tovrstno iskanje je dokaj kompleksno potovanje, ki zahteva svoj čas in, če se le da, tudi psihoanalitika ali psihološko-astrološkega svetovalca, ki nam sliko samega sebe pomaga ohraniti v njeni dejanski obliki in drži. Sami jo namreč kaj hitro radi malce priredimo in zasukamo, da bi nam bila bolj všečna.

Spominjam se, da sem kot srednješolka močno zavidala sošolkam, ki so jih fantje hodili čakat pred šolo. Želela sem si, da bi tudi mene že enkrat nekdo imel rad. Poskušala sem se navzven prikazati v (po mojem mnenju) kar najlepši luči, pa se razen nekaj neuspešnih poskusov ni zgodilo prav nič. Čez nekaj let sem na faksu spoznala sedanjega moža in pomislila: »Končno imam tudi jaz enkrat srečo.« Danes vem, da sreča s tem ni imela kaj dosti opraviti, temveč bolj dejstvo, da sem vendarle začela malo bolj sprejemati samo sebe.

Kasneje sem se prepoznavala skozi dogodke v službi, rojstvu otrok, bolezni staršev in očetovi smrti. Ni šlo brez čustvenih pretresov in bolečin, a že C.G. Jung je nekoč dejal, da »nihče, ki se premika med kaotičnimi tokovi življenja, ni brez težav«.

Ko je nastopil za to primeren čas, me je pot pripeljala na Institut IPAL. Tukaj sem potem našla dodatno spodbudo in podporo za nadaljnje samo-raziskovanje.

Zdaj brskam po sebi že dolgo vrsto  let in iz dneva v dan bolj se zavedam, da je delo te vrste v resnici doživljenjsko. Na srečo, kajti kaj pa nam sploh še ostane potem, ko smo enkrat že vse naredili…

Metoda IPAL ne nudi čudežne formule za enostavno rešitev po hitrem postopku. Potrebno je veliko psihološko-analitičnega raziskovalnega dela in aktivnih imaginacij, potrebne so poglobljene sanjske in psihološko-astrološke analize, preden se na obzorju začne svetlikati. Verjetno se ravno zaradi tega pred odločitvijo za zavesten vstop v začetek procesa individuacije tolikokrat  pojavi neke vrste odpor. Ljudje smo pač največkrat naravnani tako, da bi najraje s čim manjšim vložkom in po možnosti  brez truda dosegli čim večji uspeh.

Če ta odpor uspemo premagati, smo počasi deležni nepričakovanih nagrad. Pomaga nam že samo odkritje dejstva, da pri tem trdem delu nismo sami. Začnemo se zavedati, da je pot pomembnejša od cilja in odkrivati, kaj je v življenju zares vredno. Ugotovimo, da energija vedno dá energijo. Podoba v ogledalu nam je čedalje bližja. Spoznamo, da prava lepota prihaja od znotraj. In resnična ljubezen prav tako.

Manca Javornik, dipl. IPAL