MOJA POT INDIVIDUACIJE- NADALJEVANJE
Prvi del teksta preberite tukaj
Verjamem, da sem se prvič sprijaznila s svojim notranjim svetom, oziroma sebstvom, v trenutku moje ranjenosti ali lepše rečeno takrat, ko sem trpela. Nastopil je čustveni kaos, morda je bil to klic, če prav ga takrat nisem razumela. V tistem času je bilo zame to bolj kot ovira na moji poti mojih želja , ki sem jih projicirala na nekaj čarobnega. Zdi se torej, da prvo srečanje s sebstvom zasenči bližnjo prihodnost, tako kot če bi »notranji prijatelj« prišel kot lovec, da v svojo pest ujame ego, ki se zaman upira. (von Franz v Jung, 2003: 168, 169)
Zelo podobno je bilo, ko sem doživela prvo življenjsko krizo. Takrat sem imela občutek, da iščem nekaj, kar je nemogoče najti, nekaj o čemer ne vem nič. Počutila sem se nemočni in vsi dobronamerni nasveti drugih mi niso prav nič pomagali. V tem obdobju je bil čas moj zaveznik. Sprejela sem situacijo v kateri sem bila in skušala ugotoviti kaj mi hoče povedati in kaj hoče od mene. Vse je bilo zelo nepričakovano, nisem ga prepoznala preko mojih sanj in fantazij, ki so prihajale iz mojega nezavednega. Moje spoznanje je bilo, da se ne smem prenagliti, čustveno moram sodelovati in počasi je iz nezavednega prodrlo veliko koristnih podob in simbolov. To se ni zgodilo takoj, najprej je bilo veliko bolečih spoznanj, kaj se je z menoj dogajalo, kaj je bilo narobe z zavestnim stališči. Tako velja trditev, da je pot individuacije težka in se vedno začne s požiranjem grenke resnice o sebi.
Takrat se je začel tudi proces ozaveščanja moje »sence«in seveda je imela negativen predznak. Senca je vsebovala vse, kar ni sodilo k pravilom mojega zavestnega življenja. Vztrajno sem jo zavračala, saj se ni skladala z mojimi moralnimi načeli, Sedaj vem, da je v tej senci bila vsaj ena funkcija, ki je sodelovala pri orientaciji moje zavesti, prej v smislu nezavedne tendence, ki sledi neki drugi cilj. Priključila se je zavesti šele takrat ko sem ozavestila ustrezne nezavedne vsebine. . (Jung, 1996: 227, 228) Senca je, kakor se je simbolično izrazil Jung, nekakšna soteska, ozka vrata, katerih mučna ožina ne prizanese nikomur, ki se spušča v globok vodnjak. Kajti nezavedno je svet vode, kjer naletimo na neskončno prostranost, polne ne slutenih negotovosti, ki nimajo svojega znotraj in zunaj, zgoraj in spodaj, svojega tu in tam, mojega in tvojega, dobrega in zlega. Tam vse živo razstavljeno plava, tam se začenja območje duše vsega živega, »kjer sem neločljivo to in ono in kjer doživljam drugega v sebi in drugi kot jaz doživlja mene.« (Jung, 1995: 58) Zato, da se človek v tem svetu nezavednega ne bi izgubil, mora dodobra spoznati samega sebe, da bi vedel, kdo je on sam.
Pripravila: Aca Kranjc, dipl. psih. astrol
Nedavni komentarji