KAJ NAM SENCA SKUŠA POVEDATI

Psihoanalitični koncept sence je razvil Carl Gustav Jung. Njegove teorije temeljijo na obstoju kolektivnega nezavednega – to je lastnosti, ki so nam vsem skupne, npr. gon po preživetju. Prepričan je bil, da je senca le lastnost iz tega nabora. Senco je razumel kot živalski, gonski del naše psihe, katerega nezavedno skušamo prikriti pred drugimi in je nasprotje drugega arhetipa – persone, javnega, socialnega jaza, ki ga kažemo navzven. Prepričan je bil tudi, da nam senca omogoča preživetje, saj se pokaže vselej, kadar smo v nevarnosti.

Senca je tisti del naše osebnosti, ki je potlačen in nesprejet. Senco sestavljajo izrinjeni goni/motivi, posameznikove nesprejete poteze in čustva, ki so v nasprotju s človekovo samopodobo. Na primer, ženska, ki sebe doživlja kot neprivlačno, lahko sanja o lepi ženski. Misli, da je ženska, o kateri je sanjala, nekdo drug, vendarle pa lahko sanje pomenijo njeno željo, da pokaže svojo lepoto.

Senca največkrat zajema negativne lastnosti in je nasprotje naše pozitivne samopodobe. Pogosto vsebuje prav tisto, kar oseba najbolj obtožuje pri drugih, kaže pa  se ravno kot svoje nasprotje, to je nasprotna stran jaza. Do izraza pride v nerodnih situacijah, v katerih zase rečemo: »To, kar se mi je zgodilo, sploh ni podobno meni«. »Volka v nas« lahko predramijo močna čustva, kot so jeza, stres ali zaljubljenost, ali pa alkohol in droge, ki odpravljajo zadržke. Jung je bil prepričan, da naš višji ego včasih prevzame nadzor nad nami tudi kadar smo šokirani, zmedeni ali paralizirani zaradi neodločnosti.

Ne glede na to, ali je senca pozitivna ali negativna, je pomembno, da človek stopi z njo v stik. Uvid v naravo lastne sence je prvi korak k samozavedanju in integraciji lastne osebnosti (Jung, 1933:33, po Crain, 1994).

Zatiranje lastne sence se lahko izrazi tudi s projekcijo – obrambnim mehanizmom, s katerimi projiciramo svoje zastrte lastnosti na druge. Kadar nam je v bližini katere osebe neprijetno ali smo zelo kritični do njenega vedenja, je to dobra priložnost, da lastnosti, ki nas vznejevoljijo, povežemo s tistimi, ki smo jih zakopali globoko vase, v svojo senco.

Soočenje z lastno senco, Jung pravi: «Dolžni smo si priznati vse svoje lastnosti. Če katere od svojih plati ne vidimo, se ne moremo razumeti. Lastnost moramo vključiti v svojo osebnost, sicer nas omejuje in smo le polovična oseba ter karikatura samih sebe.« To prikazuje tudi slika, ki je nastala po imaginaciji na temo senca.

»Jung pravi, da nam védenje, da imamo tega sovražnika v sebi, omogoča živeti bolj skromno in zadovoljno. Če energijo porabimo za upiranje in zatiranje delov sebe, ki jih ne želimo kazati, jo tratimo. Tega se lahko rešimo, čim uvidimo, kaj počnemo.« 

S pomočjo aktivne imaginacije v uvodni skupini najlažje dosežemo védenje, da imamo tega sovražnika – senco v sebi, in nam omogoči živeti bolj zadovoljno, ko senco sprejmemo. Če energijo porabimo za upiranje in zatiranje delov sebe, ki jih ne želimo kazati, smo utrujeni in brez energije. Aktivna imaginacija je tehnika, s katero iščemo simbole, ki predstavljajo našo senco. Postajamo samozavestnejši pri delu in v odnosih. Nič več nas ni strah reči »Da, tudi to sem jaz.«